-
1 tearful
1) (inclined to cry or weep; with much crying or weeping: She was very tearful; a tearful farewell.) solzen2) (covered with tears: tearful faces.) ves v solzah* * *[tíəful]adjective ( tearfully adverb)solzen, jokajoč, ihteč, ves v solzah; žalosten, bolestento be tearful — ihteti, jokati -
2 tragic
1) (sad; unfortunate: I heard of the tragic death of her son.) tragičen2) (of tragedy or tragedies: a tragic hero.) tragičen* * *[traedžik]adjectivetragičen, pretresljiv, usoden; oznanjajoč nesrečo, nesrečen žalostendon't be so tragic about it! colloquially ne jemlji tega tako tragično!
См. также в других словарях:
tragédija — e ž (ẹ) 1. lit. gledališka igra, v kateri glavni junak v boju z nasprotnikom ali zaradi neobvladljive usode propade, izgubi življenje, žaloigra: napisati, uprizoriti tragedijo; antične tragedije; drama in tragedija / igrati, nastopati v… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žaloígra — e ž (ȋ) 1. lit. gledališka igra resne vsebine z žalostnim koncem: igrati žaloigro; žaloigra in veseloigra / meščanska žaloigra 2. knjiž., ekspr. zelo žalosten dogodek, huda nesreča: na ladji se je zgodila žaloigra … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žálost — i ž (á) 1. čustvo, ki ga povzroča doživljanje česa duševno bolečega, smrt, izguba koga: obšla, prevzela ga je žalost; čutiti, izražati žalost; nositi v sebi žalost; ekspr. pregnati komu žalost iz srca; od žalosti se razjokati; novica ga je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dráma — e ž (á) 1. literarno delo v obliki dialogov: uprizoriti dramo; drama o razkrojenem zakonu; drama v petih dejanjih / radijska, televizijska drama // lit. gledališka igra resne vsebine: pisal je drame in komedije 2. poslopje (osrednjega) dramskega… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèvesél — a o [eu̯] prid. (ȅ ẹ̑) 1. ki mu manjka veselosti, dobre volje: mrk, nevesel človek je / pesn. neveselo srce; neveselo življenje / knjiž., ekspr. ko je izgubil mater, je postajal vedno bolj nevesel žalosten, potrt // ki ne vsebuje, izraža… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
osámljen — a o prid. (ȃ) 1. ki je brez družbe, brez povezave z drugimi: osamljen človek; na starost je bil osamljen / počutil se je osamljenega / zelo je osamljen in žalosten sam // ki je brez podpore, sodelovanja drugih: to je bil napad osamljenega… … Slovar slovenskega knjižnega jezika